ŽELEZNIŠKI MOST PRI ZAGRAJU

ZGODOVINA

Projekt nadgradnje železniške proge Pontebbana, zasnovan leta 1949, je predvideval izgradnjo povezave med postajama Sredipolje (Redipuglia) in krajem San Giovanni al Natisone.
Pobuda je imela več ciljev: skrajšati traso za približno 14 km, podvojiti železniški odsek Zagraj–Krmin (Sagrado–Cormons) in okrepiti prečkanje reke Soče v obdobju politične nestabilnosti. Zgornji odsek je bil občasno vključen v desetletne razvojne načrte železniškega omrežja, pri čemer so se pristojnosti za njegovo izvedbo izmenično prenašale med Generalno direkcijo za redno cestno infrastrukturo in nove železniške gradnje ter Ministrstvom za javna dela.
Delo je bilo izvedeno v več fazah z začetkom v zgodnjih 60. letih, pri čemer je zadnja faza leta 1988 zajemala izgradnjo premostitve avtocestnega priključka Gorica–Vileš. Pred tem so bili zgrajeni mostovi čez Sočo in Verso, nadvozi pri Foljanu (Fogliano) in Krminu (Cormons) ter razni objekti v kraju Mariano del Friuli. Leta 1989 je bil projekt dokončno opuščen, ne da bi bila železniška struktura sploh postavljena. V istem obdobju je bilo izvedeno polaganje drugega tira le na odseku Zagraj–Gorica–Krmin (Sagrado–Gorizia–Cormons).
Leta 1989 pa je tedanji župan Gorice znova podal pobudo za dokončanje projekta, kar je povzročilo dodatni milijonski izdatek za izgradnjo novega železnega mostu na avtocestnem priključku Gorica–Vileš, a so se dela po zaključku mostu ponovno ustavila. Leta 1992 je v odgovoru na ministrovo zahtevo po pojasnilu organ železnic odgovoril, da je proga funkcionalna in smiselna, vendar je niso imeli namena dokončati, čeprav bi v primerjavi z že porabljenimi sredstvi za njen zaključek zadostoval skromen vložek. Zaradi odločitve, da se projekta ne bo dokončalo, so bili nekateri objekti nedavno porušeni, kot na primer viadukti v Foljanu in Krminu, drugi pa so predelani. Tak primer je izgradnja obvoza, ki povezuje cesto A34 Gorica–Vileš z državno cesto, ki gre skozi občino Mariano del Friuli, pri čemer se izogne mestnemu središču in nekaj kilometrov teče po železniškem traku na odseku Sredipolje–Krmin. Prav tako so postavljeni železniški most, ki prečka isto avtocesto, dvignili in zasukali ter tako omogočili povezavo cesti, namenjeni traktorjem in kmetijskim vozilom ter kolesarjem in pešcem.

TEHNIKA

Kovinski most je sestavljen iz osmih asimetričnih razponov. Zunanji razpon meri med osjo opore in osjo stebra 50,95 m, medtem ko so osrednji razponi med osmi stebrov dolgi 52,5 m. Njegov skupni presek znaša približno 5,9 m x 7,2 m v višino.
Strukturno gre za osem prekinjenih razponov, ki so enostavno podprti z vezmi, kot je prikazano na spodnjih slikah.
Most, ki preči reko Sočo, je zgradilo podjetje Giacomo Galtarossa – Costruzioni Metalliche e Meccaniche iz Padove.
Čeprav potrdila o tehničnem preizkusu vzdržljivosti ni bilo mogoče najti in je bila računovodska dokumentacija izgubljena zaradi sprememb lastništva projekta, predpostavljamo, da je bil preizkus dejansko izveden, saj struktura mostu izpolnjuje vse zahteve glede nosilnosti za predvideno preobremenitev, kar je potrjeno v izjavi Državnih železnic.
Čeprav objekt, ki je bil zgrajen pred več kot štiridesetimi leti, že vrsto let ni bil vzdrževan, pa lahko iz raziskav ugotovimo, da so debeline jekla ostale praktično nespremenjene. To je razvidno predvsem na lesenih prečkah in pri veznih členih.

SEDANJOST

Kaj storiti z mostom čez Sočo? Bivša uprava Goriške pokrajine je dala idejo, da bi most uporabili za kolesarsko-pohodno povezavo med Krasom in Goriškimi brdi.
Pri načrtovanju kolesarsko-pohodne poti, ki bo prečkala Sočo po nekdanjem železniškem mostu, so preverili strukturno stabilnost in statično ustreznost mostu, Deželni svet pa je sprejel odločitev, da bo most v prihodnje namenjen kolesarsko - pohodnemu prometu, obenem pa bo služil tudi kot nosilna konstrukcija za kovinsko cev vodovoda.