UMETNIŠKA FOTOGRAFIJA
Fotografija Moreno Maggi
piuma
PEVMSKI MOST
Davide RIGONAT
ZGODOVINA MOSTU
OD ZAČETKOV DO 1914
Pevmski most (Ponte di Piuma) je skozi več stoletij igral ključno vlogo v komunikacijskem in trgovskem sistemu celotnega goriškega območja. Do 17. stoletja je predstavljal najpomembnejšo povezavo med mestom Gorica in ozemlji na desnem bregu Soče. Poleg tega je bil prvi most s stabilno strukturo, zgrajen po uničenju rimskega mostu pri Majnici (Mainizza). Leto izgradnje mostu je sicer neznano, lahko pa sklepamo, glede na zgodovinske zapise, da je verjetno obstajal že leta 1210, ko je goriški grof Majnhard II. razglasil sedemletno oprostitev vseh dajatev prebivalcev naselja. Ostala je samo dajatev, ki je bila vezana na uporabo mostu.Glede na njegov strateški pomen je bil most večkrat predmet sporov in posledično tudi večkrat poškodovan ali uničen. Prvi podatki o uničenju mostu segajo v leto 1268 po Kr., ko ga je med sporom z goriškima grofoma Majnardom IV. in Albertom I. uničil oglejski patriarh Gregor iz Montelonga.
Ko je bil Oglejski patriarh poražen, je leta 1420 Benečija zasedla Furlanijo in hitro razširila svoje ozemlje proti vzhodu, tako da je leta 1473 ustanovila trdnjavo Gradež ob Soči, na ozemlju, ki je bilo teoretično podrejeno grofiji. Leta 1496 je grof Leonard Goriški zato dal zgraditi stolp na desnem bregu Soče za obrambo mostu, ki je tudi botroval kasnejšemu imenu tega kraja »Pri stolpu«.
Most so Benečani porušili in ponovno zgradili med vojno leta 1508 proti Maksimilijanu Habsburškem, ki je leta 1516 (po Noyonski pogodbi) ponovno pridobil nadzor nad nadvojvodskimi ozemlji. Most je znova pridobil pomembno vlogo med tako imenovano “Uskoško vojno” (beneško-avstrijska vojna 1615 –1617), ko sta si ga obe strani silovito prizadevali nadzorovati. Benečani so ga s topniškim obstreljevanjem onesposobili, po koncu spopada pa je bil obnovljen. Iz tega obdobja je ohranjenih veliko zemljevidov, na katerih so jasno prikazani tako položaj mostu kot utrdb, ki so ga branile.
Od druge polovice 18. stoletja je Pevmski most postopoma izgubljal svoj pomen, tako na vojaškem kot trgovskem področju zaradi premika glavnih trgovskih poti in temeljitih sprememb v politični ureditvi (na primer propada Beneške republike zaradi Napoleonovih osvajanj ter kasnejše priključitve Lombardsko-beneškega kraljestva Habsburškemu imperiju, kar je pomenilo tudi premik meja). Razvoj vojaške tehnike in postopna izguba strateške vrednosti mostu sta vodila k temu, da so sredi 19. stoletja porušili obrambni stolp (Torrione).
TEHNIKA
Pevmski most je imel svojo konstrukcijo, ki je ostala nespremenjena do konca 2. svetovne vojne. Bil je klasičen srednjeveški most z zgradbo, ki je vsebovala dva stranska podpornika in dva osrednja kamnita stebra, na katerih je bila položena lesena plošča. Most je imel tri razpone, skupna dolžina pa je - vključno s podporami - znašala približno 60 metrov. Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad.Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
TEHNIKA
Pevmski most je imel svojo konstrukcijo, ki je ostala nespremenjena do konca 2. svetovne vojne. Bil je klasičen srednjeveški most z zgradbo, ki je vsebovala dva stranska podpornika in dva osrednja kamnita stebra, na katerih je bila položena lesena plošča. Most je imel tri razpone, skupna dolžina pa je - vključno s podporami - znašala približno 60 metrov. Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad.Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
ZGODOVINA MOSTU
OD 1915 DO 1945
Pevmski most je znova pridobil strateško vlogo med prvo svetovno vojno, saj je njegova usoda sledila premikom in umikom različnih vojaških sil. Posebej pomemben je bil med VI. soško bitko, ki je privedla do zavzetja Gorice, in XII. soško bitko, znano kot preboj pri Kobaridu (Caporetto). Med VI. soško bitko (6.–17. avgust 1916) so se avstrijski vojaki ob umiku odločili uničiti vozišče mostu, vendar so ga italijanski vojaški železničarji hitro popravili. Kljub temu most ni dolgo obstal, saj so ga Italijani sami razstrelili med hitrim umikom po porazu pri Kobaridu (XII. soška bitka, 24. oktober – 10. november 1917). Da bi upočasnili napredovanje avstro-ogrskih sil, so porušili osrednje stebre, ki so skoraj v celoti potonili v Sočo. Po koncu vojne je bil most popolnoma obnovila VIII. armada italijanske vojske in sicer med marcem in junijem 1919. Po kapitulaciji Italije je mesto Gorica zasedla nemška vojska, ki je tik pred osvoboditvijo Gorice leta 1945, razstrelita most, da bi upočasnila napredovanje zavezniških enot.
Pevmski most je imel svojo konstrukcijo, ki je ostala nespremenjena do konca 2. svetovne vojne. Bil je klasičen srednjeveški most z zgradbo, ki je vsebovala dva stranska podpornika in dva osrednja kamnita stebra, na katerih je bila položena lesena plošča. Most je imel tri razpone, skupna dolžina pa je - vključno s podporami - znašala približno 60 metrov.
Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad. Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad. Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
Pevmski most je imel svojo konstrukcijo, ki je ostala nespremenjena do konca 2. svetovne vojne. Bil je klasičen srednjeveški most z zgradbo, ki je vsebovala dva stranska podpornika in dva osrednja kamnita stebra, na katerih je bila položena lesena plošča. Most je imel tri razpone, skupna dolžina pa je - vključno s podporami - znašala približno 60 metrov.
Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad. Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
Most je ohranil svojo mešano strukturo iz kamna in lesa vse do prve svetovne vojne, ko so železničarji vojaškega inženirskega oddelka italijanske vojske zamenjali ploščad, ki jo je uničila avstro-ogrska vojska. Vgradili so kovinske preklade tipa Scarelli. Leto kasneje je bil most popolnoma uničen, ponovno s strani Italijanov, ki so bežali po porazu v bitki pri Kobaridu (Caporetto). Po koncu prve svetovne vojne je 8. armada nadaljevala z obnovo stebrov in podpornikov ter zgradila novo železno ploščad. Z vidika statike je Pevmski most do leta 1945 uvrščen med klasične mostove s prečnimi prekladami, pri katerih so ploščadi podprte z vzdolžnimi tramovi, ki slonijo na podpornikih in osrednjih stebrih. Ta vrsta mostov; z zelo preprostim načrtom in uporabo srednje-majhnih razponov, je znana že iz antike in je značilna po glavni strukturi, ki jo sestavljajo ukrivljeni elementi, torej elementi, ki delujejo kot upogib v vzdolžni smeri
ZGODOVINA
OD 1946 DO DANES
Po koncu 2. svetovne vojne, ko je Gorico prevzela uprava zaveznikov (AMG), je bil uničeni most začasno nadomeščen z mogočno vojaško betonsko pregrado Bailey, zasnovano kot en sklop, ki je povezoval razdaljo med dvema bregovoma v dolžini 60 metrov. Na začetku leta 1946 se je uprava (AMG) odločila za obnovo mostu v obliki loka. Vzporedna loka sta bila narejena iz betonskih škatlastih elementov, povezanih med seboj v zgornjo nosilno konstrukcijo. Gradnjo je izvedlo podjetje Rizzani S.A. iz Vidma (Udine) po načrtih inženirja Marija Crespija. Dela so bila izvedena v zelo kratkem času. Začeli so aprila 1946, ker pa so uporabili poseben jekleni opaž je bil prvi lok zaključen že konec julija.26. avgusta 1946 je bila prva polovica mostu preizkušena z vožnjo nekaterih težkih vojaških vozil (med drugim tudi tanka s težo 62 ton). Kmalu zatem je bil končan drugi lok katerega preizkus vzdržljivosti je bil opravljen 6. novembra 1946. Leta 1974 je Občina Gorica ponovno povabila inženirja Crespija, da preveri stanje mostu, pri čemer se je izkazalo, da je struktura mostu še vedno v odličnem stanju in zelo varna.
TEHNIKA
Pevmski most je danes poznan po treh nosilnih poljih, od katerih je glavno polje v obliki loka v osrednjem položaju, dolžine približno 60 metrov, ter dveh stranski polji na obeh koncih, ki povezujeta most z obstoječo cestiščno infrastrukturo na obeh bregovih, vsako dolgo približno 8,4 metra. Z vidika statike je Pevmski most, kot ga vidimo danes, uvrščen med lokaste mostove z zgornjim prehodom iz armiranega betona. Ti mostovi so značilni po glavnem strukturnem elementu v obliki krivulje, ki podpira zgornjo konstrukcijo, po kateri se odvija promet. Ta konstrukcija ima funkcijo prenosa sil (predvsem kompresije) na temelje in porazdelitve sil v vertikalne in horizontalne komponente. Posledično je potrebno temelje običajno postaviti na skalnate površine, ki lahko prenesejo tudi horizontalne komponente. Zaradi tega načina delovanja so takšni mostovi imenovani ‘potisni’. Ena najbolj opaznih značilnosti Pevmskega mostu je, da je dejansko sestavljen iz dveh enakih in paralelnih lokastih mostov, povezanih in podprtih z zgornjo konstrukcijo, katere skupna širina presega 9,6 metra z dvema voznima pasovoma širine 3,5 metra in dvema pločnikoma, ki sta široka vsak po en meter.TEHNIKA
Pevmski most je danes poznan po treh nosilnih poljih, od katerih je glavno polje v obliki loka v osrednjem položaju, dolžine približno 60 metrov, ter dveh stranski polji na obeh koncih, ki povezujeta most z obstoječo cestiščno infrastrukturo na obeh bregovih, vsako dolgo približno 8,4 metra. Z vidika statike je Pevmski most, kot ga vidimo danes, uvrščen med lokaste mostove z zgornjim prehodom iz armiranega betona. Ti mostovi so značilni po glavnem strukturnem elementu v obliki krivulje, ki podpira zgornjo konstrukcijo, po kateri se odvija promet. Ta konstrukcija ima funkcijo prenosa sil (predvsem kompresije) na temelje in porazdelitve sil v vertikalne in horizontalne komponente. Posledično je potrebno temelje običajno postaviti na skalnate površine, ki lahko prenesejo tudi horizontalne komponente. Zaradi tega načina delovanja so takšni mostovi imenovani ‘potisni’. Ena najbolj opaznih značilnosti Pevmskega mostu je, da je dejansko sestavljen iz dveh enakih in paralelnih lokastih mostov, povezanih in podprtih z zgornjo konstrukcijo, katere skupna širina presega 9,6 metra z dvema voznima pasovoma širine 3,5 metra in dvema pločnikoma, ki sta široka vsak po en meter.
SEDANJOST
Pevmski most ni bil deležen nikakršnih vzdrževalnih posegov, zato je njegova strukturna zasnova ostala do danes enaka. Razvoj prometnih tokov, ki obremenjujejo most, ter pomemben napredek v zakonodaji s področja projektiranja struktur in protipotresne zaščite so leta 2023 spodbudili Občino Gorica, da izvede novo študijo, katere cilj je bil preveriti stanje struktur mostu.Pri preverjanju konstrukcije se je izkazalo, da imata oba glavna loka lastnosti, ki so v skladu z veljavnimi predpisi, medtem ko so bili stebri za podporo zgornje konstrukcije in sama zgornja konstrukcija ocenjeni kot šibkejši in potrebni prenove, še posebej za prehod težkih vozil. Tudi prečne dimenzije mostu se zdijo danes neustrezne, če jih gledamo z vidika sodobne prevoznosti in varnosti za vozila, pešce in kolesarje. Prihodnost mostu, bo tako poleg vzdrževanja ograj, pločnikov in cestišča, vključevala tudi poseg za obnovo zgornje konstrukcije in podpornih struktur, morebiti s širjenjem prečnega prereza, s čemer je Občina Gorica začela z deli v letu 2023.
