Mostovi in ​​vojne

VOJNE,

VSE VOJNE

RUŠIJO

MOSTOVE

Mostovi so srce naših meja, saj so tisti, ki omogočajo prehod ne le ljudi in blaga, temveč tudi idej, izkušenj in znanja.Mostovi na Soči so skozi stoletja večkrat padli in bili ponovno obujeni, kot priče neprestanega boja med gradnjo in uničenjem.

Dežela, katere življenje teče ob robu naše reke, je zemlja prehodov, kjer so se menjavali narodi in oblasti, ki so si sledile skozi čas.

Vojske, še posebej tiste, katerih senca je padla na minulo stoletje, so pustile globoke brazde na mostovih našega kraja. Ti mostovi še danes tiho in vztrajno pripovedujejo svojo zgodbo – zgodbo o reki, o zemlji in o ljudeh, ki so živeli na njenem obrežju.

Fotografije na tej tabli so kot drobni odsevi teh zgodb, preprosta in hkrati globoka fotografska pripoved, ki v vsakem posnetku nosi moč, da nas prikliče v preteklost.

A to ni le vizualni prikaz; to je tudi klic k razmisleku o tragediji vojne, o njeni strašni uničevalni moči, ki ne le da ruši, ampak tudi ogroža simbolni pomen mostu – tega vezivnega tkiva med deli sveta, med ljudmi.

A kljub vsemu, vsem tem bolečinam in rušenju, ostaja nekaj, kar se vztrajno upira: upanje, ki spremlja vsak poskus obnove. Upanje, ki se izraža v preprostih, a globokih besedah:
NIKOLI VEČ VOJNE,
NIKOLI VEČ TRPLJENJA IN UNIČENJA,
TEMVEČ LE STVARITVE,
KI BODO VODILE K RAZVOJU IN BLAGINJI VSEH,
KI ŽIVIJO V TEJ DEŽELI.
SOČA ME JE S SVOJIM TOKOM
KOT SVOJ KAMEN
GLÁDILA

POBRAL SEM
SVOJE ŠTIRI KOSTI
IN ŠEL
KOT AKROBAT
NA VODI

POČEPNIL SEM
POLEG SVOJE OBLEKE
UMAZANE OD VOJNE
IN KOT BEDUIN
SE SKLONIL DA BI UJEL
KAJ SONCA

TO JE SOČA
IN TU BOLJE
SEM SE PREPOZNAL
KOT KROTKO VLAKENCE
VESOLJA

Da “Reke” Giuseppe Ungaretti,
Cotiči, 16. avgusta 1916

Prevod Ciril Zlobec

MOSTOVI NA SOČI V VOJNIH RAZMERAH

Mostovi, kakršnikoli in katerikoli, so bili vedno med prvimi žrtvami vojnih spopadov. In porečje reke Soče, ki leži na prehodu iz Apeninskega polotoka v vzhodni predel Evrope je bilo vedno na prepihu različnih vojska, ki so prehajale iz enega območja v drugo. Že v časih antičnega Rima je na Soči južno od Gorice pri Majnici stal eden največjih rimskih mostov, od katerega so ostali le sledovi temeljev. Ni znano ali je bil porušen v kateri od številnih vojn ali so ga skozi stoletja porušile narasle vode Soče. Prve kronike pa poročajo, da so most preko Soče pri Kobaridu porušili Benečani, da bi preprečili premik napadalcev preko Soče. V času francoske zasedbe Posočja med leti 1809-1813 so Napoleonovi vojaki porušili taisti most pri Kobaridu, ki je bil le nekaj desetletij prej obnovljen.

VOJNE SO ZLO,

TUDI ZA MOSTOVE

AVTOR TEKSTA:
Gorazd Humar
Porušeni most pri Tolminu med 1. svetovno vojno

MOSTOVI NA SOČI MED 1. SVETOVNO VOJNO

Najhujše obdobje za mostove na Soči pa je nastopilo med 1. svetovno vojno, ko je 24. maja 1915 italijanska vojska napadla avstro ogrsko vojsko, ki je branila položaje ob Soči. V 12 soških bitkah so bili porušeni praktično vsi pomembni mostovi preko Soče. Le dva dni po pričetku bojev je bil kot prvi porušen most pri Kobaridu, danes poznan kot Napoleonov most.
Mostovi so bili porušeni bodisi v medsebojnih spopadih ali pa so jih uničile vojske same, ko so se umikale na drugi breg Soče.

Začasni mostovi italijanske vojske na Soči med 1. svetovno vojno

Na tak način je bil v 3. soški bitki oktobra 1915 uničen srednji od treh kamnitih lokov velikega železniškega mostu čez Sočo pri Ajbi nedaleč od Kanala. Razstrelitev so ob taktičnem umiku skrbno načrtovale inženirske enote avstro ogrske vojske vedoč, da bodo v kratkem času ob primerni priložnosti lahko podrti del mostu premostile z zasilno vojaško železno montažno mostno konstrukcijo tipa Roth Waagner. In to se je po spremembi vojaške situacije po preboju pri Kobaridu oktobra 1917 tudi zgodilo. Železniški promet je bil tako v roku enega meseca spet vzpostavljen.
Podobno se je zgodilo z znamenitim Solkanskim železniškim mostom z največjim kamnitim lokom na svetu razpona 85 m.

Med 6. soško bitko so 9. avgusta 1916 ob umiku ne levi breg Soče avstro ogrski inženirci razstrelili veliki lok mostu, ki je v celoti padel v Sočo.

V tej bitki so bili uničeni tudi ostali mostovi čez Sočo na goriškem bojišču. Po preboju soške fronte pri Kobaridu so avstro ogrske enote spomladi leta 1918 preko porušenega dela mostu v dobrem mesecu dni postavile železni provizorij tipa Roth Waagner, ki je omogočil ponovni železniški promet.

Začasni mostovi italijanske vojske na Soči med 1. svetovno vojno

Med 1. svetovno vojno je bilo preko Soče zaradi številnih sprememb vojaških položajev na obeh bregovih Soče preko njenih voda postavljenih veliko zasilnih mostov, bodisi lesenih ali pontonskih.

Samo na odseku med Plavami in Doblarjem je italijanska vojska v času med 10. in 11. soško bitko leta 1917 postavila 14 pontonskih mostov, ki pa so postali lahka tarča nasprotne strani. Med večjimi lesenimi mostovi preko Soče, je treba omeniti predvsem most pri Kobaridu, ki ga italijanska vojska zgradila kmalu po začetku spopadov in veliki leseni most pri Tolminu tik ob velikem kamnitem, vendar že porušenem mostu.

MOSTOVI NA SOČI MED 2. SVETOVNO VOJNO

Tudi 2. svetovna vojna ni prizanesla mostovom na Soči. Zavezniške anglo-ameriške zračne sile so zlasti leta 1944 intenzivirale napade na vse večje mostove na Soči, predvsem na železniške mostove. Samo na Solkanski železniški most je bilo izvedenih 6 zračnih napadov, ki so zahtevali tudi civilne žrtve. Med enim od takih napadov je marca 1945 ena od bomb le zadela leta 1927 obnovljeni lok mostu ter ga na srečo le delno poškodovala. Je pa bil februarja 1945 praktično v celoti porušen veliki kamniti železniški most v Ajbi. Danes tam stoji nov železobetonski most zgrajen leta 1954.

OD VSEGA KAR ČLOVEK V
ŽIVLJENJU POSTAVI IN GRADI,
NI V MOJIH OČEH
VREDNEJŠEGA OD MOSTOV.
SO POMEMBNEJŠI OD HIŠ,
BOLJ SVETI OD SVETIŠČ
IN NE SLUŽIJO NIČEMUR,
KAR JE TAJNO ALI ZLO.

IVO ANDRIĆ
prejemnik Nobelove nagrade za književnost leta 1961