MOST V KANALU

ZGODOVINA

Na mestu, kjer se v središču kraja Kanal korito reke Soče najbolj zoži stoji lep dvoločni kamniti most, ki je eden od simbolov Kanala in daje samemu kraju zaradi izstopajoče lege nedvoumno razpoznavnost. Domnevati bi bilo, da je na tem mestu že v času antičnega Rima stal nekakšen most, a o tem ni ohranjenih nobenih podatkov. Prve omembe mostu v Kanalu segajo v leto 1361, vendar pri tem ni omenjeno ali je šlo za lesen ali za kamnit most. Precej natančneje je most konstrukcijsko opisan v prilogi Jožefinskih vojaških zemljevidov iz obdobja 1763-1787, kjer je most opisan tako (citat): “Čez reko se v enem loku pne eden najlepših in umetelno grajenih mostov iz kvadrastih kamnov; debel je komaj 2 čevlja, širok 9 čevljev in dolg okoli 50 korakov”.
Zaradi pomembnosti mostu v vseh pogledih in živahnih trgovskih poti čez most se je Kanal vse hitreje razvijal in postal pomemben lokalni center srednjega Posočja. Leta 1813 je francoska vojska ob umiku iz Ilirskih provinc kamniti most razstrelila. Za takojšnjo obnovo mostu se je najbolj zavzel duhovnik Valentin Stanič, znan tudi kot alpinist in razsvetljenec. Nekateri viri navajajo, da je sam izdelal tako izmere za nov most kot tudi projekt zasnove mostu. Novi kamniti most dolžine 42 m in z lokom razpona 24 m je bil za promet odprt že 4. januarja 1817. Vendar mu usoda ni namenila niti 100 let življenja. Le dva dni potem, ko je Italija 23. maja 1915 napovedala vojno avstro ogrski monarhiji, so avstrijske inženirske enote razstrelile lok mostu, ki je v celoti padel v Sočo. Občinski tajnik Anton Bajt je ta dogodek tako opisal:
“Razstreljena sta bila mosta čez Sočo v Kanalu in pri Majdi. (op. : železniški most v Ajbi) Strahovita poka in resnost položaja sta napravila ganljiv vtis. Razpršeno kamenje razstreljenega mostu v Kanalu, ki je razletelo na širokem visoko v zrak, je napravilo veliko poškodb na strehah hiš. Most je razneslo 100 kg dinamita”.
Avgusta 1917 je italijanska vojska zasedla Kanal in na mestu prejšnjega kamnitega mostu najprej postavila visečo brv za prehod pešcev, nedaleč od porušenega mostu pa je italijanska vojska postavila še plavajoč pontonski most. Po končani 1. svetovni vojni je Kanal prešel pod Kraljevino Italijo in oblasti so kmalu pričele z gradnjo novega mostu. V času gradnje novega kamnitega mostu med letoma 1918 in 1920 je bila nekoliko južneje od gradbišča postavljena začasna železna mostna konstrukcija, ki je le za silo omogočala promet preko reke Soče. Od takrat naprej most ni spremenil svoje podobe, prizanesla mu je tudi 2. svetovna vojna kljub številnim zavezniškim zračnim napadom na območje Kanala.
Most širine 8,5 m ima dva loka. Večji lok, ki se pne nad Sočo ima razpon 25 m, manjši lok pa ima razpon 15 m.

MOST JE VELIKA TURISTIČNA ATRAKCIJA

Most v današnji obliki je razpoznavni znak Kanala, verjetno tudi njegova ikona. Skorajda ni razglednice kraja brez njegovega znamenitega mostu. Vsako leto na mostu prirejajo tekmovanje v skokih v Sočo. To je sedaj že tradicionalno tekmovanje, ki je dobilo širok mednarodni okvir in ki na oba brega Soče ob mostu privabi nekaj tisoč gledalcev. V ta namen ob tej priliki na most postavijo poseben skakalni oder, ki povečuje varnost in atraktivnost skokov.
Le streljaj od mostu po Soči navzgor se nahaja priljubljeno kopališče domačinov in številnih turistov, ki naseljujejo bližnji kamping. Na levem bregu Soče pa se tik pred vstopom na most nahaja čudovita Cerkev Marijinega vnebovzetja Kanal, ki privablja tudi s številnimi koncerti v njeni notranjosti. Okolico mostu dopolnjuje še galerija Rika Debenjaka, ki privablja z bogato zbirko umetniških slik in z občasnimi razstavami znanih umetnikov.