MOST TRŽI-GRADEŽ

ZGODOVINA

Most na regionalni cesti Tržič–Gradež (Monfalcone–Grado) se nahaja v južnem delu t. i. Tržiškega podeželja (Agro Monfalconese), ki se razprostira med velikim ovinkom spodnjega toka reke Soče in kraškimi obronki. To območje, ki meji na laguno Gradeža, so skozi stoletja oblikovali premiki deltastega izliva reke Soče (rimsko Sontius ali Suntius) in zapleten sistem rečnih ustij Nadiže (rimsko Natiso). Že v začetku 1. tisočletja se je glavni izliv deltastega sistema, ki je iz naselja Pieris tekel proti morju v veliki zaliv Fossalon skozi izlive Mondina, Primero (Portus Primarius) in Averto, postopoma premikal proti vzhodu. Glavna struga reke se je počasi premikala proti današnjemu območju reke Soče, dokler ni leta 1936 dosegla sedanjega rokava. Ta hidrološka preobrazba, ki so jo pospešili tudi siloviti vremenski dogodki (poplave sredi 6. stoletja in pogrezanje tal), je povzročila globoke spremembe v okolju in pokrajini. Odlaganje trdnih nanosov reke Soče v obalnem pasu je povzročilo širjenje močvirij in nastanek barij, okuženih z malarijo, kar je postopoma pripeljalo do izseljevanja prebivalstva s podeželja proti varnejšim območjem v notranjosti. Ta proces je trajal vse do 17. stoletja.
Na začetku 19. stoletja so se začeli različni hidravlični in agrarni posegi, vendar brez enotnega načrta. Prvi, ki se je lotil projektiranja, je bil inž. R. Angelo Vicentini v drugi polovici 19. stoletja (1866). Pri načrtovanju so ga podprli preudarni kmetijski podjetniki, med katerimi je bil tudi Antonio de’ Dottori. Potem ko je v patriarhalnem obdobju Gradež doživel svojo največjo slavo, je v kasnejšem stoletju razvoj zamrl.
Ponovni razcvet doživi šele po padcu tisočletne Beneške republike, ko pride  pod habsburško oblast in postane zanimiva turistična destinacija. Zakon cesarja Franca Jožefa, sprejet 25. junija 1892, je z uradno odločbo označil Gradež in njegovo okolico za ‘zdraviliško in letoviško mesto’. V začetku 20. stoletja je mesto sicer še ohranilo ta  status, vendar je še vedno primanjkovalo ustreznih povezav. Otok je bil težko dostopen, čeprav so že od leta 1896 obstajale družbe, ki so s parniki (t. i. vaporetti) prevažale potnike in blago. Ob izbruhu prve svetovne vojne je turistični razvoj zastal. Šele leta 1921 je bil ponovno ustanovljen zdraviliški oddelek (Curatorio), ki je prevzel skrb za obnovo in upravljanje kopališča.  Leta 1933 je skupina za hotelsko promocijo napisala poročilo za Pokrajinski turistični odbor v Gorici, v katerem je opozorila na pomanjkanje povezav in izoliranost Gradeža od celine ter pozvala k izgradnji mostu, ki bi dokončno povezal kopno (v kraju Testata Mosconi) z otokom. Tako je bil leta 1934 zasnovan vrtljivi most, ki so ga slovesno odprli junija 1936 in je Gradežu omogočil povezavo s kopnim na območju Ogleja. Medtem so potekala obsežna melioracijska dela v vzhodnem delu lagune Gradeža proti Tržiču, kar je privedlo do oblikovanja kmetijskih površin v Boscatu in Fossalonu. Posegi so omogočili gradnjo ceste, ta pa lažjo in bolj neposredno povezavo otoka Gradež s kopnim ter mesti Trst (Trieste), Gorica (Gorizia) in Tržič (Monfalcone).
Tako je bil predvidoma leta 1950 na Pokrajinski cesti št. 19 (danes Regionalna cesta GO19) zgrajen most čez reko Sočo, in sicer v odseku med naseljema Rondon in Terranova, ki ležita v občini Škocjan ob Soči (San Canzian d’Isonzo). Most je poleg prometne povezave omogočil tudi namestitev vodovodne cevi za distribucijo pitne vode na območjih, kjer so potekala melioracijska dela.

TEHNIKA

Most se nahaja na regionalni cesti GO19, ki povezuje Tržič z Gradežem, natančneje na razdalji med 6,368 in 6,782 km. Vozna površina mostu je široka 6,5 metra, z dvema pasovoma za vozila in dvema pločnikoma. Most omogoča prevoz približno 3.000 vozil na dan, od tega okoli 2.000 vozil, katerih masa presega 3,5 tone. Skupna dolžina mostu znaša 414 metrov, širina pa 9,7 metra. Obdan je z varnostnimi ograjami iz vzdolžnih palic. Sestavlja ga 15 razponov, katerih razdalje se spreminjajo, pri čemer je največja dolžina razpona 27,65 metra, v njem pa so vgrajene mostne dilatacije.
Nosilna plošča je sestavljena iz 15 razponov, ki ležijo na 45 vzdolžnih nosilcih (po trije na razpon) in 30 prečnih nosilcih (po dva na razpon).

SEDANJOST

Med oktobrom 2018 in julijem 2023 so izvedli analizo tveganja kolapsa, predvsem zaradi tragične porušitve mostu Morandi v Genovi. Most je podvržen stalnemu nadzoru in preverjanju stabilnosti. Trenutno je ocenjen kot popolnoma varen in brezhibno prevozen, v načrtu za prihodnost je le še izdelava zaščitne ograje, saj obstoječi parapet ne zadostuje.