MOST 9. AVGUSTA

ZGODOVINA

Logistični in strateški pomen prečkanja reke na mestu, kjer danes stoji Most 9. avgusta, dokazuje dejstvo, da je bil zaradi različnih vojaških spopadov, ki so skozi stoletja prizadeli goriško območje, zgrajen in uničen kar šestkrat. Po uničenju rimskega mostu pri Majnici (Mainizza) so za lažji dostop do Gorice s furlanske nižine uvedli trajektni prevoz s čolnom, pri čemer je treba omeniti, da je v kraju Pevma (Piuma) že obstajal most Torrione. Prve omembe gradnje mostu na omenjenem območju segajo v obdobje med januarjem in avgustom 1616, ko je potekala druga avstrijsko-beneška vojna. Avstrijci so med različnimi vojaškimi operacijami najprej zgradili leseno konstrukcijo, nato pa jo uničili. Omenjena gradnja je dokumentirana na zemljevidu, ki ga je v začetku 17. stoletja narisal Giovanni Justo, Territorio di Gradisca [5].
Kasneje je skoraj pet stoletij ostal v uporabi le splav, sestavljen iz dveh vzporednih čolnov, prekritih z leseno ploščadjo [7]. Ta je povezoval območje Ločnika (Lucinico) z nasprotno obalo na mestu, ki danes nosi ime Via della Barca (Čolnarska ulica). Toda nepredvidljiv tok Soče je pogosto predstavljal nevarnost: leta 1846 je prišlo do tragične nesreče, ko se je splav prevrnil in vzel življenje približno 200 ljudem. Leta 1903 je avstrijska vlada zgradila železni cestni most.
Po vstopu Italije v 1. svetovno vojno je med VI. soško bitko, ki je privedla do zavzetja Gorice [10], avstro-ogrska vojska v dneh pred 8. avgustom 1916 umaknila svoje enote na levi breg Soče. Da bi upočasnili napredovanje italijanske vojske, so se odločili za uničenje mostov. Tako so 8. avgusta navsezgodaj zjutraj, okoli 5.30, odjeknile eksplozije min, vendar je bil Ponte della Barca (Čolnarski most) le rahlo poškodovan, kar je omogočilo prvi italijanski pehoti vstop v Gorico. Most je ostal nepoškodovan do 6. septembra, ko ga je uničilo avstrijsko topništvo.
Da bi premagali težave pri prečkanju reke, so italijanski inženirji v začetku leta 1917 vzporedno s porušenim železnim mostom zgradili lesen most, vendar so ga 27. oktobra 1917 po porazu pri Kobaridu sami razstrelili. Po napredovanju po bitki pri Kobaridu so avstro-ogrske enote obnovile leseni most, ki so ga prej uničili Italijani. Ta je ostal v uporabi vse do premirja leta 1918.
Po koncu vojne se je pokazala potreba po trdnejši konstrukciji, ki bi omogočala nemoten promet med Goriško in Videmsko pokrajino. Zato so se odločili za gradnjo armiranobetonskega mostu, ki je bil dokončan 7. avgusta 1921. Med slovesnostmi ob 5. obletnici Gorice pod Italijo so most slovesno predali namenu in ga poimenovali Most 8. avgusta v spomin na dan, ko je bila v Gorici prvič izobešena italijanska trobojnica.
Most je ostal v uporabi vse do 2. maja 1945, ko je bil uničen, da bi upočasnili vstop zavezniških enot v mesto, postopki za njegovo obnovo pa so stekli 9. junija 1946.
Ker je most sčasoma zastarel, so ga 19. marca 1980 dokončno porušili, da bi naredili prostor za novega, ki danes prečka Sočo ter povezuje krožišče Divisione Gorizia z viaduktom Ragazzi del ‘99 v smeri proti Ločniku (Lucinico). Nov most je dobil v spomin na uradni datum vstopa italijanskih enot v Gorico ime Most 9. avgusta.

TECNICA

Če upoštevamo le trajne konstrukcije in izpustimo lesene mostove, lahko obravnavamo tri masivne mostove.

ČOLNARSKI MOST (PONTE DELLA BARCA)

Most je bil sestavljen iz štirih dvojnih jeklenih nosilcev v mrežasti konstrukciji tipa Neville, dolžine 49,4 m. Ti nosilci so sloneli na treh vmesnih betonskih stebrih, obloženih s klesanimi kamnitimi bloki, ter na dveh krajših opornikih, kar je znašalo skupno dolžino mostu 197,6 m. Vozišče je bilo izdelano iz lesenih desk, prekritih s plastjo zbite zemlje.

MOST 8. AVGUSTA

Most je zgradilo podjetje Società Anonima Italiana Ferrobeton iz armiranega betona, saj je bil ta cenejši od železa in je zahteval manj vzdrževanja.
Pri gradnji so izkoristili dele prejšnjega železnega mostu – tri vmesne stebre in krajni opornici, ki so jih dodatno ojačali, da bi prevzeli horizontalne sile lokov.
Strukturo mostu so sestavljali štirje loki s svetlim razponom 46,8 m in višino loka 7,0 m, skupna dolžina mostu pa je znašala 197,6 m.
Vsak lok je bil sestavljen iz šestih pravokotnih reber, ki so bila povezana z masivno ploščo, razporejeno vzdolž loka v najbolj obremenjenih conah.
Štirje loki so nosili vozišče s pomočjo stebrov, pri čemer so bile pri vsaki vrsti stebrov nameščene prečne nosilne grede, ki so povečale prečno togost in omogočile boljšo porazdelitev točkovnih obremenitev na več reber, s čimer so izboljšale stabilnost mostu. Vozišče mostu je segalo v konzolni previs dolžine 1,4 m, v skupni širini 9,2 m. Ograja, prav tako iz armiranega betona, je bila ulita ločeno in oblikovana v slogu ‘rimske ograje’ (transenna romana).
Pri prvi gradnji pred drugo svetovno vojno je bila opažna konstrukcija (centina) lesena, pri obnovi po vojni pa že železna.

MOST 9. AVGUSTA

Most se nahaja med krožiščem Divisione Gorizia in viaduktom Ragazzi del ‘99, na katerega se neposredno priključuje. Zgrajen je bil leta 1981 kot zamenjava za prejšnji most iz leta 1946, ki so ga 19. marca 1980 porušili z eksplozivi.
Današnji most ima dolžino 180 m in omogoča promet po dveh voziščih (po enem v vsako smer), skupna širina pa znaša 19,25 m.

SEDANJOST

Leta 2021 sta bila Most 9. avgusta in sosednji viadukt Ragazzi del ‘99, ki je glavna povezovalna pot z Gorico za tiste, ki prihajajo iz Furlanske nižine, vključena v celovit program natančnih pregledov, katerih cilj je bil oceniti konstrukcijsko stanje mostu in načrtovati naslednje ukrepe za vzdrževanje in protipotresno utrditev.
Ugotovljeno je bilo, da so potrebna vzdrževalna dela predvsem na viaduktu. Nič nenavadnega ni, da je občina odobrila dela, natančneje obnovo in utrjevanje poškodovanih delov viadukta Ragazzi del ‘99 z namenom, da bi v prihodnosti viadukt odstranili in na njegovem mestu zgradili večje krožišče, ki bo ustrezalo trenutnim prometnim potrebam.