savogna d'isonzo
AVTOCESTNI MOST VILLESSE-GORIZIA (A34)
Silvia FURLAN
Luca VITTORI
Luca VITTORI
ZGODOVINA
OD SEVEROVZHODA DO SRCA EVROPE
Most čez Sočo je del glavne cestne komunikacijske poti, ki povezuje italijanski avtocestni sistem A4 na odseku Benetke - Trst (Venezia - Trieste) z državno cesto, ki povezuje Italijo z Republiko Slovenijo. Konstrukcija se nahaja na avtocestnem križišču Vileš - Gorica (Vilesse - Gorizia), ki povezuje občino Vileš in mesto Gorica na mejnem prehodu Vrtojba.Cestno križišče je bilo odprto leta 1970 kot različica državne ceste SS 351, da bi povezalo vse pokrajinske prestolnice Furlanije - Julijske krajine z avtocesto A4 Benetke - Trst. Odprtje je potekalo v treh fazah: najprej odsek od Vileša do kraja Fara ob Soči in nato odsek med Faro ob Soči in mestom Gorica.
Po odprtju je bilo cestišče opredeljeno kot sekundarna obvoznica mesta z ločenimi vozišči: imelo je dva vozna pasova v vsako smer, vendar je bilo brez odstavnega pasu. Za uporabo ceste ni bilo potrebno plačati cestnine. Cestna ploščad je bila razdeljena na štiri pasove (po dva v vsako smer), široke 3 m in dolge 50 m. Med njimi so bili polmetrski otoki, kjer ploščad ni imela tlakovanih stranskih ramen, zasilnega pasu ali parkirne cone, kar je skupno tvorilo 14,5 m asfaltne površine. To je bil značilen odsek primestne ceste tipa A za posebno uporabo (tehnična specifikacija UNI/CNR št. 78/80).
V prvih letih obratovanja je bilo cestišče prizorišče številnih nesreč, predvsem zaradi neustrezne ravninsko-višinske usklajenosti poti in preozke cestne ploščadi. Ta ni bila prilagojena hitrostim avtocestnega tipa in ni omogočala varnega prehitevanja z ustrezno vidljivostjo. V petletnem obdobju 1998–2002 je bila zato izvedena temeljita študija varnosti, ki je temeljila na analizi zabeleženih nesreč. Pripravljen je bil zahteven prilagoditveni projekt s ciljem prenove cestišča v skladu z avtocestnimi standardi. Projekt je predvideval konstrukcijsko določeno hitrost 140 km/h, uvedbo prehodnih zavojev med ravnimi in ukrivljenimi odseki, stranska ramena ter vse ključne varnostne in estetsko-okoljske elemente, skladne z avtocestnimi gradnjami novega tisočletja.
Idejni projekt preoblikovanja cestišča v avtocesto je bil zasnovan v začetku leta 2003, izvedbeni projekt pa leta 2007. Naslednje leto so se začela dela, ki so se zaključila po 38 mesecih, to je oktobra 2013.
TEHNIKA
Novi most čez reko Sočo (vozišče v smeri proti Gorici) je bil zgrajen vzporedno z obstoječim mostom, ki danes služi prometu v smeri proti Vilešu. Obstoječi most je bil med gradnjo novega objekta uporabljen za zagotavljanje neprekinjenega cestnega prometa skozi celotno obdobje del.Novi most ima neprekinjeno premostitveno konstrukcijo s skupno dolžino 334 m, razdeljeno na šest razponov po 56 m, kar je dvakratna dolžina razpona obstoječega mostu, ki služi nasprotni smeri. Izjemi sta dva obrežna razpona, ki merita po 55 m.
Nosilna konstrukcija mostu je zasnovana kot kombinacija jekla in betona. Sestavljajo jo dva jeklena glavna nosilca, visoka 2,2 m, in voziščna plošča. Ta je bila oblikovana z betonskimi odlitki montažnih plošč tipa ‘predalles’, ki so hkrati služile kot opaž, pri čemer je bila gradnja izvedena brez podpornih odrov s tal. Skupna debelina plošče znaša 30 cm, njena prečna širina pa 12,6 m.
Stebri so sestavljeni iz cilindričnih stebrov premera 2 m, ki so neodvisni eden od drugega in imajo spremenljivo višino, da sledijo projektu cestnega profila. Temelj je v obliki vodnjaka in pripada vsakemu stebru, vsak vodnjak pa vključuje 8 pilotov, od katerih so 4 opremljeni s kovinsko armaturo. Višina pilotov ni povsod enaka, pri šestem stebru doseže višino 20 m. Višina vodnjakov, ki sprejema pilote, je natančno določena, da se prepreči, da bi bili v primeru največjega hidrološkega erozijskega učinka piloti razgaljeni. Vodnjak je bil izdelan iz montažnih elementov iz armiranega betona, položenih eden na drugega v višini 2,35 m, ustrezno zagozdenih med seboj in še dodatno utrjenih z 8 prečnimi jeklenimi ploščatimi palicami, ki so bile pričvrščene pod napetostjo, kar je še dodatno povečalo njihovo stabilnost. Postavitev obročev temeljne jame je bila izvedena s tehniko samopotopitve, pri čemer so zemljino znotraj obročev postopoma izkopavali in tako omogočili potopitev posameznih elementov.
Ploščad je bila obogatena z dekorativnimi elementi, ki so zastirali pogled na dolinsko stran nove ploščadi. Leseni horizontalni elementi so spominjali na prejšnje lesene mostove, katerih izvor je segal vse do časa Rimskega cesarstva. Dekoracija je služila kot spomin na tradicijo prejšnjih lesenih mostov, ki so bili del zgodovinske dediščine tega območja.
TEHNIKA
Novi most čez reko Sočo (vozišče v smeri proti Gorici) je bil zgrajen vzporedno z obstoječim mostom, ki danes služi prometu v smeri proti Vilešu. Obstoječi most je bil med gradnjo novega objekta uporabljen za zagotavljanje neprekinjenega cestnega prometa skozi celotno obdobje del.Novi most ima neprekinjeno premostitveno konstrukcijo s skupno dolžino 334 m, razdeljeno na šest razponov po 56 m, kar je dvakratna dolžina razpona obstoječega mostu, ki služi nasprotni smeri. Izjemi sta dva obrežna razpona, ki merita po 55 m.
Nosilna konstrukcija mostu je zasnovana kot kombinacija jekla in betona. Sestavljajo jo dva jeklena glavna nosilca, visoka 2,2 m, in voziščna plošča. Ta je bila oblikovana z betonskimi odlitki montažnih plošč tipa ‘predalles’, ki so hkrati služile kot opaž, pri čemer je bila gradnja izvedena brez podpornih odrov s tal. Skupna debelina plošče znaša 30 cm, njena prečna širina pa 12,6 m.
Stebri so sestavljeni iz cilindričnih stebrov premera 2 m, ki so neodvisni eden od drugega in imajo spremenljivo višino, da sledijo projektu cestnega profila. Temelj je v obliki vodnjaka in pripada vsakemu stebru, vsak vodnjak pa vključuje 8 pilotov, od katerih so 4 opremljeni s kovinsko armaturo. Višina pilotov ni povsod enaka, pri šestem stebru doseže višino 20 m. Višina vodnjakov, ki sprejema pilote, je natančno določena, da se prepreči, da bi bili v primeru največjega hidrološkega erozijskega učinka piloti razgaljeni. Vodnjak je bil izdelan iz montažnih elementov iz armiranega betona, položenih eden na drugega v višini 2,35 m, ustrezno zagozdenih med seboj in še dodatno utrjenih z 8 prečnimi jeklenimi ploščatimi palicami, ki so bile pričvrščene pod napetostjo, kar je še dodatno povečalo njihovo stabilnost. Postavitev obročev temeljne jame je bila izvedena s tehniko samopotopitve, pri čemer so zemljino znotraj obročev postopoma izkopavali in tako omogočili potopitev posameznih elementov.
Ploščad je bila obogatena z dekorativnimi elementi, ki so zastirali pogled na dolinsko stran nove ploščadi. Leseni horizontalni elementi so spominjali na prejšnje lesene mostove, katerih izvor je segal vse do časa Rimskega cesarstva. Dekoracija je služila kot spomin na tradicijo prejšnjih lesenih mostov, ki so bili del zgodovinske dediščine tega območja.
SEDANJOST
Današnja avtocesta A34, katere del je tudi most čez Sočo, je v upravljanju avtocestne koncesijske družbe, ki je v celoti v lasti države in pripada Avtonomni deželi Furlanija - Julijska krajina. Družba se imenuje Autostrada Alto Adriatico S.p.A., upravlja pa avtocesto A4 na odseku od Benetk do Trsta z odcepom A23 proti Vidmu, A28 do Conegliana in A34 proti Gorici in mejnemu prehodu z Republiko Slovenijo.Novi most čez reko Sočo je opremljen s sistemom za zajemanje in zbiranje vseh padavinskih voda, ki se nabirajo na avtocestni površini, nato pa so preusmerjene v dva čistilna sistema, s čimer se prepreči izliv onesnaženih voda v Sočo.
Med deli za izvedbo temeljev na pilotih in kasnejših krožnih stebrov je bil premaknjen tok reke Soče, da bi se omogočilo izsušitev območij, kjer so potekala dela. Med izsuševanjem so se razkrili temelji prejšnjih mostov, zgrajenih nekoliko severneje čez reko Sočo. Spodaj je prikazan osnovni del temelja enega od pilotov, ki je bil odkrit med obdobjem nizkih voda med deli za gradnjo novega mostu.
Durante i lavori di realizzazione delle opere di fondazione profonde su pali e delle successive pile circolari in elevazione è stato spostato il filone attivo del fiume Isonzo, così da consentire la messa in asciutto delle aree oggetto di lavorazione. Tale attività, che è stata ripetuta tante volte quante sono il numero delle pile, ha messo in luce l’esistenza delle preesistenti fondazioni dei ponti realizzati nel corso degli anni a scavalco del fiume Isonzo e posti a nord di quello di attuale realizzazione. Dei ritrovamenti è stata notiziata la locale Soprintendenza di Trieste che ha censito e prelevato quei reperti ritenuti di maggior pregio. Di seguito l’imbasamento della struttura della fondazione di una pila ritrovata durante un periodo di secca del fiume Isonzo durante i lavori di realizzazione del nuovo ponte.
