MOST V ZAGRAJU

LESENA BRV V GRADIŠČU

Prvi načrt za izgradnjo mostu v Gradišču je datiran l. 1472. Načrt za most, kot ga poznamo danes, pa je bil izdelan na Dunaju 24. oktobra 1911. Gradbena dela so se začela septembra 1912 in trajala vse do jeseni 1914, opravljala pa so jih štiri podjetja: iz Celovca (stebri), z Dunaja (jeklene konstrukcije in armirani beton), iz Zagraja (plošče Monier za vozne površine). Novi most je bil dolg 250 m, ki je bil predan namenu na slavnostni prireditvi 1. decembra 1914.
Po razglasitvi vojne Avstro-Ogrski so avstrijske oblasti 25. maja1915 ukazale miniranje mostu, pri čemer je bil uničen vozni pas proti Zagraju, nasprotni vozni pas in še obstoječi leseni most pa sta bila samo poškodovana.
Decembra 1915 je vojska ponovno postavila železni most, nove poškodbe pa je most doživel oktobra 1917, po kobariškem preboju, ko je bil razstreljen prvi razpon mostu proti Gradišču. Obnovitvena dela so se začela februarja 1919, 20. aprila istega leta pa je bil most ponovno odprt. Prvi razpon je bil zamenjan s tremi razponi iz armiranega betona, vsak dolžine 16 m, drugi razpon je bil dvignjen z dvigalkami. Stebri so bili ojačani, razpon proti Gradišču pa ponovno zgrajen. Petnajst let pozneje, leta 1934, je bil v celoti prebarvan železni del mostu.
Potem ko je leta 1985 močan poplavni val odplaknil gramoz okoli osrednjih stebrov, je državno podjetje za ceste ANAS omejilo nosilnost in uvedlo izmenični enosmerni promet. Prečni nosilci so bili dvignjeni z dvigalkami, oporniki obnovljeni z visoko odpornim armiranim betonom, dilatacijski stiki iz neoprena pa zamenjani. Obenem je bila obnovljena tudi konstrukcija mostu.

TEHNIKA

Skupna dolžina: 231 m, trije razponi s kovinsko konstrukcijo, vsak po 50,55 m. Temelji so narejeni iz lesenih pilotov dimenzij 30 x 30 cm in dolžine 5 m, s kovinskimi konicami, vgrajeni v en meter globoko kompaktno prodnato podlago.
Temeljna baza meri 11 x 4 m in je betonska. Steber meri 12 x 3 m in je visok 6 m ter zgrajen iz kamnitih blokov iz Nabrežine, dimenzij 70 x 50 x 50 cm, s polnilom iz armiranega betona. Vozišče, široko 6 m, je izdelano po sistemu Monier: prečne nosilce v obliki profila L, višine 60 cm, v medsebojni razdalji 4,25 m, dopolnjuje 6 vzdolžnih nosilcev tipa Eisen 131, višine 320 mm, razmaknjenih na 1 m. Voziščna plošča je iz armiranega betona debeline 20 cm.
Sekundarna struktura obsega 6 razponov po 14,20 m iz armiranega betona. Temelj je izdelan v mešanem sistemu: z lesenimi piloti dimenzij 30 x 30 cm in dolžine 3 m ter z železnimi šipami (palancolami) velikosti 30 x 250 cm. Steber je izdelan iz armiranega betona, dimenzij 160 x 935 cm in višine 475 cm. Zgornja konstrukcija je sestavljena iz 6 armiranobetonskih nosilcev dimenzij 40 x 94 cm, ojačanih z 10 armaturnimi palicami premera 32 mm v razmiku 130 cm, dodatno ojačanih na mestih opor. Voziščna plošča je debela 20 cm.

Prvi dokument, ki omenja prehod čez Sočo je datiran z dnem, 31. oktober 1479 in navaja »prehod s čolnom« (passo della barca). Leta 1837 je bil na strani Zagraja zgrajen prvi most, ki je imel 15 razponov po 9,6 metra in širino 5,06 metra. Drugi del mostu, na strani proti Gradišču je bil namenjen le za pešce. Leta 1846 je Claudio Barbella pripravil načrt za nov most s 33 razponi po 9,4 metra, skupne dolžine 310 metrov, širine 6,32 metra in višine 6,7 metra. 10. oktobra 1860 je bila otvoritev nove železniške postaje v Zagraju. Pomembnejša vzdrževalna dela so potekala v letih 1867 in 1881. Leta 1884 pa je prišlo do posedanja 26. stebra na strani mostu proti Zagraju, tako, da je zaradi vedno slabšega stanja most leta 1888 razglašen za neuporabnega. Nadaljnje poškodbe so sledile v letih 1902, 1907 in 1909, ko sta se porušila dva stebra. Na dan 24. januarja 1910 je bila povezava ponovno vzpostavljena. Začel se je oblikovati načrt za nov most, zgrajen iz kamna in železa, ki bi stal ob lesenem mostu. Z deli so pričeli 24. oktobra 1911, ko je iz Dunaja prispel projekt za izgradnjo novega mostu. Novo grajeni most je bil v uporabi do leta 1919.