gradisca
			
			LESENA BRV V GRADIŠČU
Enea GIULIANI
Lorenzo MARINI
Luca PARONUZZI
			Lorenzo MARINI
Luca PARONUZZI
ZGODOVINA
Prvi prehod čez reko Sočo pri Zdravščinah (it. Poggio Terza armata), blizu Gradišča ob Soči, sega v leto 1873. Takrat je tamkajšnja predilnica zgradila leseno brv, da bi omogočila dostop delavcem z Gradiščanske strani do tovarne in železniške postaje. Brv je povezovala stolp trdnjave Marcella v Gradišču z levim bregom reke. Ta brv je bila skozi leta večkrat poškodovana, do končnega uničenja pa je prišlo leta 1928 ob hudi poplavi reke Soče.16. julija 1932 je bila s strani podesta sprejeta odločba za gradnjo novega armiranobetonskega mostu za pešce Delo je bilo dodeljeno podjetju inženirja Bianchina Bianchija, projekt pa je financirala Občina Gradišče s posojilom Hranilnice Gorica. Projekt sta pripravila inženirja Santini in Crespi, vodja del pa je bil inž. Antonio Casasola iz Gorice, ki mu je pomagal gradbeni tehnik Giuseppe Carusi. Kljub začetku gradnje leta 1934, so dela večkrat prekinjala poplave reke. Poplave so pogosto porušile tudi odre, zato so morali delavci konstrukcije večkrat obnoviti. Marca in aprila 1935 so dela hitro napredovala, 7. maja pa so se začela zaključna dela, vključno z odstranitvijo opažev, montažo kovinskih ograj in asfaltiranjem vozišča. 24. maja 1935 je bila brv uradno odprta.
30. aprila 1945 je nemška vojska med umikom razstrelila en razpon mostu. Kljub tem poškodbam je bila brv leta 1947 ponovno odprta, saj je Zavezniška uprava uspela sanirati škodo. Med letoma 1969 in 1979 je bil odobren projekt za gradnjo novega armiranobetonskega mostu z dvema voznih pasovoma, ki bi povezal desni breg v območju Mola Matta (med Gradiščem in Faro ob Soči) in levi breg pri Zdravščinah, vendar se ta projekt ni nikoli uresničil.
Leta 1990 je bila brv zaradi poplav dokončno zaprta za promet vozil. Takrat je postala nujna obnova podpornih stebrov in celovita sanacija vozišča. Brv je bila prenovljena in ponovno odprta 8. julija 2000, vendar je ob otvoritvi sprožila kar nekaj polemik zaradi svoje estetske zasnove.
			Fotografija: L. Marini
			
			TEHNIKA
Izvirna struktura mostu je bila sestavljena iz armiranobetonskega vozišča z modularnimi nosilci, podprtimi z dvema stebroma s konzolami. Te so služile kot opora za enostavno podprte nosilce po značilni »Gerberjevi« shemi. Skupna dolžina mostu znaša 287 metrov. Nosilno konstrukcijo sestavljata dve oporni steni, postavljeni ob rečnih nasipih, ter stebri, razporejeni na razdalji približno 27 metrov. Temelji iz armiranega betona so sestavljeni iz potopnega kesona s tlorisom, ki je postavljen na pilote, nameščene na nosilni sloj na globini približno 8 do 10 metrov. Prečni prerez dodatnega vozišča (poseg iz leta 2000) vključuje dva nosilca, ki se višinsko povečujeta v območju stebrov. Ti nosilci so postavljeni na medsebojni razdalji približno 2,40 metra na zunanji strani. Stebri so povezani s prečnimi armiranobetonskimi nosilci spremenljivih dimenzij. Vozišče vključuje tudi armiranobetonske konzole debeline 10 cm, ki tvorijo pločnike z iztekom približno 45 cm preko zunanjega roba glavnega nosilca.TEHNIKA
Izvirna struktura mostu je bila sestavljena iz armiranobetonskega vozišča z modularnimi nosilci, podprtimi z dvema stebroma s konzolami. Te so služile kot opora za enostavno podprte nosilce po značilni »Gerberjevi« shemi. Skupna dolžina mostu znaša 287 metrov. Nosilno konstrukcijo sestavljata dve oporni steni, postavljeni ob rečnih nasipih, ter stebri, razporejeni na razdalji približno 27 metrov. Temelji iz armiranega betona so sestavljeni iz potopnega kesona s tlorisom, ki je postavljen na pilote, nameščene na nosilni sloj na globini približno 8 do 10 metrov. Prečni prerez dodatnega vozišča (poseg iz leta 2000) vključuje dva nosilca, ki se višinsko povečujeta v območju stebrov. Ti nosilci so postavljeni na medsebojni razdalji približno 2,40 metra na zunanji strani. Stebri so povezani s prečnimi armiranobetonskimi nosilci spremenljivih dimenzij. Vozišče vključuje tudi armiranobetonske konzole debeline 10 cm, ki tvorijo pločnike z iztekom približno 45 cm preko zunanjega roba glavnega nosilca.
			
			LESENA BRV V GRADIŠČU
Dne 23. oktobra 1492 je beneški dož Agostino Barbarigo na prošnjo gradiškega namestnika Giovannija Ema izdal listino za gradnjo mostu v Gradišču. Projekt takrat ni bil uresničen.
Prva dejanska povezava čez reko Sočo je bila vzpostavljena šele leta 1873, ko je Tovarna za predelavo svilnih odpadkov iz Zdravščin zgradila leseno brv (passerello), ki je potekala od Marcellinega stolpa. Brv je bila dolga 248 metrov in sestavljena iz 26 razponov, vsak v dolžini 9,5 metra. Prehod čez most je bil za delavce tovarne brezplačen. Zaradi pogostih poplav pa je bila brv večkrat poškodovana.
Leta 1881 je bila odprta železniška postaja Zdravščine–Gradišče. Promet je nemoteno potekal vse do 6. novembra 1901, ko je bil zaradi poplav most za več mesecev zaprt. 23. maja 1915, so avstro-ogrske čete ob umiku iz Gradišča brv požgale. Zaradi nujnosti prečkanja reke so italijanski vojaški inženirji (Genio Pontieri) že 25. junija 1915 obnovili brv in ob njej zgradili še most iz čolnov.
Po preboju soške fronte pri Kobaridu oktobra 1917 so bili vsi mostovi čez Sočo razstreljeni ali požgani. Brv je bila ponovno vzpostavljena šele leta 1919. Dne 29. novembra 1923 je nova poplava uničila dva razpona brvi, vendar je bil prehod uspešno obnovljen že 24. decembra istega leta. Sočo je takrat prečkal tudi trajekt z imenom »Rdeči grof« (Il Conte Rosso). Dne 28. julija 1925 je bil načrtovan poseg za popravilo 32 metrov mostu. 16. julija 1932 je bila sprejeta odločba o izgradnji novega mostu iz armiranega betona. Izvirna zasnova tega objekta je ohranjena vse do danes.
			Prva dejanska povezava čez reko Sočo je bila vzpostavljena šele leta 1873, ko je Tovarna za predelavo svilnih odpadkov iz Zdravščin zgradila leseno brv (passerello), ki je potekala od Marcellinega stolpa. Brv je bila dolga 248 metrov in sestavljena iz 26 razponov, vsak v dolžini 9,5 metra. Prehod čez most je bil za delavce tovarne brezplačen. Zaradi pogostih poplav pa je bila brv večkrat poškodovana.
Leta 1881 je bila odprta železniška postaja Zdravščine–Gradišče. Promet je nemoteno potekal vse do 6. novembra 1901, ko je bil zaradi poplav most za več mesecev zaprt. 23. maja 1915, so avstro-ogrske čete ob umiku iz Gradišča brv požgale. Zaradi nujnosti prečkanja reke so italijanski vojaški inženirji (Genio Pontieri) že 25. junija 1915 obnovili brv in ob njej zgradili še most iz čolnov.
Po preboju soške fronte pri Kobaridu oktobra 1917 so bili vsi mostovi čez Sočo razstreljeni ali požgani. Brv je bila ponovno vzpostavljena šele leta 1919. Dne 29. novembra 1923 je nova poplava uničila dva razpona brvi, vendar je bil prehod uspešno obnovljen že 24. decembra istega leta. Sočo je takrat prečkal tudi trajekt z imenom »Rdeči grof« (Il Conte Rosso). Dne 28. julija 1925 je bil načrtovan poseg za popravilo 32 metrov mostu. 16. julija 1932 je bila sprejeta odločba o izgradnji novega mostu iz armiranega betona. Izvirna zasnova tega objekta je ohranjena vse do danes.
			Fig.1 Fotografija: A. Furlan, L. Marini: Ricostruzione dei dettagli geometrici della passerella in legno di Gradisca, acquerello (2025); Fig.2 Fotografija: P. Mocchiut; Fig.3 Fotografija: P. Bressan
			
			
