MOST SS14 PIERIS

ZGODOVINA

V 1. pol. 19. stol. so se pojavile študije za izgradnjo prometne poti med naseljema Pieris in Fiumicello z namenom, da bi z izgradnjo mostu, ki bi povezal obe strani reke Soče, izboljšali trgovsko sodelovanje med Tržičem (Monfalcone) in Furlanijo. Načrtovanje je bilo dodeljeno inženirju Carlu Baubelliju, ki je študiral na Politehnični šoli na Dunaju in se specializiral za gradnjo cest in civilnih infrastrukturnih objektov. Načrtovana je bila gradnja mogočne strukture s 33 stebri iz hrasta in smreke ter dvema kamnitima opornikoma.
Gradbišče je bilo odprto v sedemdesetih letih 19. stoletja z ustanovitvijo dveh cestnih odborov, enega v Tržiču in enega v občini Červinjan (Cervignano). Njuna naloga je bila nadzorovati dejavnosti okrožnega odbora pri izvedbi novega mostu čez reko Sočo, odobriti njegove stroške in preveriti periodična poročila o napredku del.
Prvi cestni most v Pierisu je bil dokončan leta 1872 in je predstavljal glavno povezovalno os na trasi Videm–Trst (Udine–Trieste). V istem zgodovinskem obdobju sta bila v bližnjih krajih Turjak (Turriaco) in Cassegliano zgrajena še dva dodatna lesena mostova, ki so ju uporabljali kot sekundarna mostova v primeru preusmeritve prometa, kadar je bil prehod čez most v kraju Pieris prekinjen. V kasnejšem obdobju, ko so določali gradnjo kamnitega mostu, pa se je vnel spor med prebivalci sosednjih krajev; vsaka skupina prebivalcev je poskušala najti razloge, zakaj bi bil njihov kraj najprimernejši za gradnjo novega objekta. Razburkane duhove je na koncu pomiril sklep, da bo nov cestni most zgrajen nekoliko severneje od kraja, kjer je že stoletja stal ‘čolnarski prehod’.
Ta je bil sicer manj primeren za gradnjo objekta, je pa izbira nove osi omogočila boljšo povezavo z vidika cestnega omrežja, pa tudi tehnično enostavnejšo izvedbo, še posebej glede na postavitev opor v strugi reke, katere tokovi so bili že takrat znani kot ‘težavni’. Samo deset let po izgradnji mostu se je zaradi silovitega toka reke in vse pogostejšega prehoda težkih vozil pokazala potreba po obnovi, pri čemer so bili poškodovani deli zamenjani z drugimi elementi iz železa in kamna. Malo višje proti toku je bil leta 1894 dokončan prvi železniški most na progi Trst – Benetke (Trieste–Venezia). Po vstopu Italije v vojno 24. maja 1915 je mostove uničila avstrijska vojska. Nov most je bil postavljen ob razrušenem cestnem mostu, še drugi pa vzdolž reke. Mostove v Pierisu je obnovila italijanska inženirska enota, nato pa jih je italijanski korpus, ki je bil poražen pri Kobaridu, spet poškodoval. Avstrijci so jih za silo ponovno obnovili v letu 1918.
Lesene strukture so bile že nekaj let po izgradnji v slabem stanju, zato so uvedli omejitve glede hitrosti na 15 km/h, težo tovora pa na 5 t.
V naslednjih letih je Državno podjetje za ceste projektiralo nov objekt. Nov cestni kamniti most je slovesno odprl vojvoda Aoste leta 1933. Med 2. svetovno vojno, ki priča o strateškem pomenu te cestne povezave, je bil most večkrat poškodovan, vendar ob koncu vojne tudi ponovno obnovljen. Na začetku 21. stol. je bil most predmet obsežnih posegov, ki so vključevali izboljšanje varnosti, celovito obnovo strukture in sanacijo poškodovanih zaključnih del.

TEHNIKA

Most Pieris je dolg približno 440 metrov in je sestavljen iz 15 kamnitih lokov, ki slonijo na štirinajstih stebrih ter dveh krajnih opornikih v smeri Benetke–Trst. Razdalja med loki se giblje med 27 in 28,5 m. Stebri so zgrajeni na robustnih, betonskih temeljih, pri čemer imajo vse opore, razen pete in desete v smeri Benetke–Trst, pravokoten betonski presek, katerega širina znaša 3,7 m, globina pa 10,2 m. Ta presek se rahlo zožuje do skupne višine največjih stebrov, ki znaša 4,5 m. Peta in deseta opora imata povečan presek dimenzij 6,7 m širine in 10,8 m globine.
Variacije v velikosti stebrov in obokov skupaj s prevlekami in zaključki, ki posnemajo elemente, značilne za stil littorio (peskanje, karnise, reliefni okrasni elementi), vzbujajo vtis monumentalnosti.
Nosilna konstrukcija mostu ima prečno širino 12 m in je poenostavljeno zasnovana kot nosilec na dveh podlagah, postavljenih na razdalji približno 6,9 m z dvema konzolama dolžine 2,5 m, katerih obremenitev nastaja zaradi teže okrasne ograje. Sprva je bila betonska in je bila zasnovana za cestišče širine 8 m z dvema pločnikoma, ki sta višja od cestišča.

SEDANJOST

Cestna povezava, ki prečka most v Pierisu, ohranja svojo pomembnost in strateški pomen kot povezava med nekdanjima pokrajinama Videm in Gorica, tako kot je bilo že ob izgradnji prvega lesenega mostu leta 1872. Most je bil nedavno prepoznan kot pomembna točka za turistični razvoj območja, zlasti kot del sistema kolesarskih poti, ki so delno že dokončane, deloma pa bodo zgrajene v prihodnosti. Te poti bodo vključevale tudi obalo reke Soče, da bi podprle vedno bolj regionalno usmerjeno gibanje ‘počasnega turizma’ (slow turism), ki predvideva predvsem kolesarstvo. Slednje je zlasti rezultat uspeha, ki ga je skozi leta dosegla kolesarska pot Alpe Adria od Salzburga do Gradeža in je postala ena najbolj priljubljenih v Evropi. Razvoj kolesarskih poti na tem območju je del regionalnega razvojnega načrta, ki v celoti vključuje 1285 kilometrov kolesarskih poti, od katerih je polovica že zgrajena ali je v fazi odobritve proračuna za izgradnjo. To vključuje tudi kolesarsko pot Ciclovia FVG 5 dell’Isonzo, ki povezuje Italijo in Slovenijo ter bo ob koncu projekta povezala Gorico z Gradežem.