Projekt
REKA
SOČA
IN NJENI MOSTOVI
Pot jo pelje skozi Bovec (Plezzo), Kobarid (Caporetto), Tolmin (Tolmino), Solkan (Salcano), Novo Gorico (Nuova Gorizia), Gorico (Gorizia), Gradišče (Gradisca), Zagrai (Sagrado), Foljan (Fogliano), Špeter ob Soči (San Pier d’Isonzo), Fiumicello, Škocjan ob Soči (San Canzian d’Isonzo) in Staranzano.
Po zgornjem toku, ki teče skoraj kot hudournik skozi osupljivo naravno kuliso Trente, si utira pot med zavoji, soteskami, ozkimi grli skalnate skorje ter manjšimi slapovi, za Bovcem pa se v srednjem toku postopoma razširi. V spodnjem toku se postopoma prelevi v mogočno reko, ki slovi po edinstveni smaragdno zeleni barvi svojih voda.
Ob vstopu na italijansko ozemlje pri Gorici se tako tesno prepleta s pokrajino, da ji ta dolguje celo svoje ime – Posočje (Isontino). Nazadnje, v povsem preoblikovanem naravnem okolju, obdana z bujnim rastjem in vijugastimi meandri, doseže Jadransko morje, v katerega se po razburljivem potovanju spokojno izlije.
Razstava
brez meja
Gre za pripoved o zgodovini prostora, ki ga oblikuje reka Soča, ter o družbenih, političnih in kulturnih tokovih, ki so ta prostor pomembno zaznamovali.
Pripoved o rušenjih, ki so jih povzročile številne vojne, in o poznejših obnovah, sega od vpadov barbarskih ljudstev do tragičnih dveh zadnjih svetovnih vojn.
ki jo je treba povedati
tudi skozi oči inženirjev.
Moških in žensk, ki imajo nalogo,
da jih načrtujejo, prilagajajo novim potrebam,
po potrebi popravljajo in –
kot v tem primeru –
pripovedujejo tudi njihovo zgodbo.
